Saj ne vem, koliko jih je ... moških, ki so mi trenutno interesantni.

1. Je super (vsaj tak vtis je naredil name) dečko, kriminalist (ja ja, spet smo tam), katerega so moje okice prvič ozrle lani malo pred poletjem, ko sem nadomeščala sodelavko. Čez poletje sem ga kar veliko videvala, avgusta pa potem zadnjič pred nekaj mesečno pavzo. Pred to "pavzo" sem imela občutek, da me je opazil, ne samo kot nekoga, s katerim "poslovno sodeluje", ampak tudi kot žensko (mogoče sem pa samo hotela imeti tak vtis). Ko sva se konec avgusta zadnjič videla (bil je prisoten pri odmevnem primeru), sem ravno odhajala iz službe, bila sem že skoraj na koncu stopnic, ko je prišel skozi vrata sodišča in mi rekel, da bo sedaj en teden mir, ker gre na zaslužen dopust (priznam, res so bili kriminalisti tisto obdobje pridni, no ja, saj so vedno), potem pa spet pride "težit". Seveda, bila sem vsa v rožicah. No, minil je en teden, minila sta dva tedna, vrnila sem se nazaj na svoje delovno mesto, minevali so meseci, njega od nikoder. Ko pa se je po kakih treh mesecih ponovno prikazal, se mi je zdel spremenjen, pa čeprav te spremembe ne znam opisati. Potem smo šli skupaj na kavo. Okej, jaz sem že tako ali tako sramežljiva in tiha v prisotnosti ljudi, katerih nisem navajena, ampak njega si pa nisem predstavljala takega. Potem ga lep čas spet nisem videvala, ko pa sem ga spet videla, mi je bilo vseeno, ali ga še kdaj vidim ali ne ... do tega tedna. Ko se je prikazal na vratih pisarne, sem mislila, da mi bodo oči "padle ven", naježila sem se in hvalabogu je kmalu zatem šel, drugače bi mislil, da sem čisto zmešana (kar verjetno sem), ker sem se začela nenormalno tresti. In od takrat naprej razmišljam več ali manj samo o njem, pa si ne morem pomagati, da ne bi. Vem, da naj bi bil zaseden in že zdavnaj sem si rekla, da za zasedenimi ne bom gledala, sedaj pa si govorim, da je gledati še dovoljeno ... Bojim se, da bi se zaljubila vanj, ker tega moje srce sigurno ne bi preneslo. Razmišljam o rešitvi za ta problem, pa je vse, kar mi pade na pamet, menjava službe ... ampak menjava službe zaradi enega moškega? Mislim, da to ne bo šlo. Se bom že česa drugega spomnila. Upam samo, da takrat ne bo prepozno za ukrepe.

2. Potem je tu tip, ki dela na našem sodišču in marsikdo bi si mislil (ko bi se z njim pogovarjal po telefonu), da nima "100 pik", ampak ... mene je na njem nekaj pritegnilo. Najprej smo se s sodelavkami hecale, da v našo pisarno prihaja samo zaradi neke sodelavke, ampak kmalu mi je v glavi "kliknilo", da je on meni dejansko všeč. Ko se vidiva, se pozdraviva, ko me vidi na daleč, mi pomaha, jaz mu pomaham nazaj. Zadnjič (isti dan, ko sem videla kriminalista in sem bila že tako v rožicah) sem hodila kak meter pred njim proti avtu, pa me je ogovoril (česar ne počne nihče). Ne vem, priznam, da mi je všeč, ampak normalno, tudi iz te moke ne ob kruha, ker ... kdo bi me pa hotel.

3. On. Veste, o kom govorim. Še vedno je v mojem življenju, koliko časa še bo, ne vem. Vem samo to, da bi bila lahko dejansko dobra prijatelja, pa temu ni tako. Ne razume me več, jaz pa njega ne. Mislim, da sva se precej spremenila in sva drugačna človeka kot pa pred skoraj štirimi leti. Ampak vztrajam ... zakaj, ne vem. Mogoče sem neumna, ampak dejansko upam na to, da se bova nekoč spet razumela in mu bom lahko povedala vse, kar me teži in pri tem dobila podporo, oporo in razumevanje, ne pa posmehovanje. On enostavno ne razume, da me veliko njegovih besed zadane naravnost v srce in da to prekleto boli.

4. Potem je tukaj četrti, D. Preden sem s K. (točka 3) začela, sem z D. imela taka krajša srečanja, in vsakič ko sva se videla in dobila, sem se imela res lepo z njim, zato sem mislila, da se bo pa razvilo v kaj več, ko me je tip postavil na realna tla in rekel, da ni pripravljen na zvezo, sploh pa ne kaj resnega in da mu to, kar sva imela, čisto odgovarja. Potem sem počasi začela spoznavati K. in kmalu na D. nisem več pomislila, samo zbrisala sem ga iz msn-ja, njegovo številko sem zbrisala iz imenika in konec koncev njega iz moje glave. Ne vem, kaj mi je bilo, ampak nekega večera v letošnjem letu sem se spet spomnila nanj in ga kar tako, meni nič, tebi nič, poiskala v izbrisanih stikih msn-ja ter ga ponovno dodala. Videla sem, da on mene ni blokiral, mogoče zbrisal, blokiral pa ne. In tako sem ga dodala še na FB-ju, kjer mi je za rojstni dan voščil in od takrat naprej sva se začela spet pogovarjati. Povedal mi je, da mu je bilo zelo žal, da sem ga na tak način "skenslala" in da mu ni bilo ravno jasno, zakaj sem to storila. Potem sva se pogovarjala o preteklih vezah, nakar je prišel na idejo, da bi se spet dobila. Kolebala sem, potem pa me je kolegica prepričala v to in se namesto mene z njim menila preko sms-ov, kdaj in kje se dobiva. Tik pred zdajci sem si hotela premisliti, pa sem rekla, da za izgubiti tako nimam nič in da bom šla. Res sva se kasneje dobila in kar nisva vedela, kaj bi rekla drug drugemu. Padlo je nekaj sladkih poljubčkov, tako kot v starih časih, potem pa sva šla vsak svojo pot. Po tistem sva se videla še enkrat s točno določenim namenom, ampak nisem uspela tega izpeljat, čeprav je rekel, če se bova odločila za to, da bom edina. Sedaj odlašam z naslednjim srečanjem že kake dva meseca, ker se enostavno bojim spet navezati nanj, on pa še vedno ni pripravljen na zvezo (bojda, ali pa samo jaz nisem dovolj dobra zanj).

5. No, nazadnje pa je tukaj še dečko, s katerim sem se v zadnjem tednu dodobra spoznala (kolikor je to on-line sploh možno) in je všečnost obojestranska (sklepam po tem, ko me kar naprej hvali in pravi, da sem luštna, fletna, lepa, ... ). Edini problem je razdalja. Pa saj ne rečem, da bi bila kar z njim, ampak mislim, da bi se v redu "poštekala" tudi v živo, ker mi pri njem jezik kar teče in teče, kar se mi je do sedaj zgodilo samo pri K. (točka 3). Ne vem, ampak nekaj je v zraku, vam povem.

Saj ne vem, kaj sem s to objavo hotela povedati, ampak nekam sem morala izliti moje občutke glede zgoraj navedenih pobov. Vsak je po svoje zanimiv, pa samo en dosegljiv (recimo). Čeprav ... najbolj me pa interesira dečko s številko 1, ki mi zadnje dni bega misli in je nekje v mojem srčku, zagotovo (saj vem, čisto sem zmešana :( ).

Še vedno je najboljše, če sem brez, je še najmanj skrbi.

Tako se počutim. Vem, že dolgo nisem pisala kaj konkretnega na blog, ko se pa končno spravim pisat, je pa tak naslov. Ampak si ne morem pomagati. Konec koncev sem blog tri leta nazaj ustvarila zato, da mi bo v oporo, ko mi bo hudo in danes je eden tistih dni.

Tako zelo rada bi imela nekoga ob sebi, ki bi me ob takih dneh objel in ničesar rekel, samo v objemu bi me držal. Pa take osebe ni, na žalost ne.

Ne vem, ali je to zaradi osamljenosti ali pa še nisem prebolela, ampak danes sem ugotovila, kako zelo potrebujem njega v mojem življenju, ob sebi, kot mojega prijatelja in kaj več. Tako zelo sem se hotela priviti v njegov objem, pa sem se zadržala. Tako zelo sem si ga želela poljubiti, pa sem se tudi raje zadržala. Ker vem, da sva samo prijatelja in nikoli več ne bova to, kar sva bila tri leta nazaj. Kako hitro čas beži, ampak občutek pa imam, kot da je srce vedno na istem mestu in se pomika stokrat počasneje kot pa čas.

Sem v svojih najboljših letih, morala bi se zabavati, biti vesela in srečna, pa nimam ne prijateljic, ne fanta, nikogar, na katerega bi se lahko obrnila v takih dneh, kot je današnji. No ja, lažem, imam moj blog, ampak to pač ni to. Bi realno življenje in ne samo virtualnega.

Žalost me tudi to, da se s puncami, s katerimi smo se res dobro razumele, ne slišimo več, kaj šele vidimo. Ampak, če ni obojestranskega interesa, to pač ne gre.

Poleg vsega tega je še vreme, ki ni prav nič poletno in me kratko malo spravlja v depresivno stanje. Upam na izboljšanje stanja na vseh področjih ... kmalu!

Ker mi moja domišljija ne pusti mirovati, sem se odločila, da ustvarim nov sanjavi blog, ki ga najdete s klikom na tole povezavo.

Se bom potrudila, da bo branje čim bolj prijetno :)

Spet, tako kot vsa leta poprej, se zbudim vsa nesrečna na dan svojega rojstnega dne. Nikoli nisem marala praznovati tega dne, saj nikoli nisem bila res srečna in nikoli nisem imela ljudi, s katerimi bi se lahko iskreno veselila staranja. Vsako leto znova sem se bala februarja in s tem dneva, ko sem xy let prilezla na svet in se na ves glas drla (verjetno sem že takrat vedela, da mi ne bo lepo). Dan je bil sicer lep, za zimo kar nadpovprečno topel in sončen. Bila sem navajena rojstnih dni, ko je zunaj snežilo, otroci pa smo se namaskirali in hodili po hišah, saj sem večkrat imela rojstni dan ravno okoli pusta.

Sedaj, ko sem že velika punčka, sem se namaskirala tako, da sem na trepalnice nanesla črno maskaro, oči sem obrobila s črno barvico in na veke nanesla vijolično senčilo. Oblekla sem črno srajčko z vijoličnimi rožicami in črne hlače, na katere sem obula škornje s peto. Ko sem si umila zobe in se počesala, v ušesne luknjice nadela uhane, sem bila pripravljena, da grem v službo. Na poti do avta sem pograbila še vrečko s pecivom, ki sem ga napekla prejšnji dan in že sem sedela v avtu, kjer se mi je Anggun na ves glas drla, da bo še vse v redu. Jutro v službi je minilo kar mirno, s sodnico sva zasliševali kriminalce in priče, pisali sodna pisanja in imeli življenjske debate, tako kot vsak dan, kot da danes ne bi bilo nič drugače.

Ko sta se kazalca na uri pomaknila na 12.00 uro, smo se zbrali v pisarni, obe sodnici, strokovna sodelavka, tri sodelavke in jaz, kjer sem jih počastila z doma pripravljenim pecivom in sokom, ki sem ga šla iskat v sosednjo trgovino. Vse so se zabavle in se pogovarjale med seboj, jaz pa sem bila še bolj tiho, kot sem ponavadi. Razmišljala sem o tem, da moje življenje res nima smisla in da bi pri 24-ih, kolikor sem jih dopolnila, morala biti polna veselja in življenja, pa tega nisem imela kje vzeti. Vsi dogodki iz preteklih let so me totalno izčrpali, ljudje so mi pobrali energijo on roko na srce, nisem več ista, kot sem bila nekoč. Ko so mi sodelavke voščile in mi poklonile darilce, smo se vrnile nazaj na delovna mesta in tako je dan minil, kot bi samo enkrat pomežiknila. V službi sem vsem zaželela lep vikend, ki je bil pred vrati in se z vrečkami odpravila iz stavbe proti avtu.

Preden sem odšla iz pisarne, sem skozi okno zagledala njega, ki mi je že od lanskega poletja tako zelo všeč, da se tega ne da opisati in skoraj bi lahko prisegla, da sem bila poleti tudi jaz njemu všeč, vendar sedaj ne več, vsaj ne da bi vedela. Seveda sem imela dan vsaj malo polepšan, ker sem ga videla, čeprav je pred trgovino objel neko mlado, lepo žensko, katere prej še nisem videla.

Ko sem šla tako proti avtu, sta se najina pogleda srečala in pomahala sem mu, čeprav zelo težko, saj sem imela vse roke zasedene. V tistem trenutku so mi vrečke padle na tla in seveda bolj osramočena bi že težko bila pred njim. Ko se s pogledom, usmerjenim v tla, sklonim, da bi pobrala vrečke, je bil tukaj že on, ki mi je priskočil na pomoč, čeprav je bil še dve sekundi nazaj vsaj 100 m proč.

Ko je pobral vrečki in jaz svojo vrečko, sem se mu zahvalila in mu pomolila svojo roko, da bi mi dal vrečki, pa jih je kar držal in me gledal. Nekaj časa me je gledal v oči, potem je pogled povesil v tla in potem ponovil vajo še nekajkrat, vse skupaj pa je trajalo kako minuto, čeprav se mi je zdelo, da je minila cela večnost, preden sem mu rekla, da bi rada odšla domov. Vprašal me je, zakaj imam toliko vrečk in ali kaj praznujem, saj imam pri sebi tudi darilo. Povedala sem mu, da je danes moj rojstni dan in da so mi v službi podarile darilo, da grem sedaj domov, kjer me verjetno že čakajo domači, s katerimi bomo nazdravili moji starosti in da se mi malo mudi, zato se mi je opravičil, ker me je zadrževal, pa sem mu rekla, da ni problema in se lepo poslovila.

Ko sem prispela domov, so me res že vsi domači čakali, da smo skupaj pojedli kosilo in se začeli pripravljati na zabavo ob 18.00 uri, ko so bili povabljeni še ostali sorodniki.

Tudi, ko so prišli sorodniki, nisem bila kaj boljše volje kot čez dan. Razmišljala sem o njem, nisem si mogla pomagati, ampak sem ga imela vedno pred očmi. Ko so se sorodniki poslovili, sem se jim zahvalila za darila, za obisk in za družbo, potem pa s strtim srcem odšla v sobo, se preoblekla v mehko pižamo z medvedkom in se zavila v toplo odejo, brez da bi si obrisala ličila, ki sem jih zjutraj tako skrbno nanesla. Solze so kar lile po obrazu, vzglanik je bil kmalu ves moker, robčki niso več pomagali, k sebi sem stiskala medvedka, ki mi je bil najbližje, ličila so se razmazala in tako sem izgledala kot da bi po mojem obrazu razmazali mokro oglje.

V takem stanju nekaj časa ležim v postelji, še vedno poslušam Anggun in se prepričujem, da bo nekoč res vse v najlepšem redu, pa mi nekako ne uspeva najbolje.

Ko se končno pomirim in uspem zadremati, preiti v fazo, od koder potonem v globok spanec, mi zazvoni telefon. Nisem se hotela oglasiti, pa je še naprej zvonil, minuto, dve, tri, potem je nehal. Pa spet, minuto, dve in potem sem le pogledala na telefon, kdo je. Bila je meni neznana številka iz Simobilovega omrežja. Ni se mi sanjalo, kdo bi lahko bil, zato sem se oglasila, saj nisem hotela zjutraj klicati nazaj.

Oglasila sem se, poslušala dihanje na drugi strani in prestrašeno vprašanje, če je oseba na drugi strani dobila Petro, delavko sodišča v Kranju. Ko sem potrdila, da sem to jaz, se mi je oseba na drugi strani predstavila in telefon mi je padel iz rok na posteljo. Ker nisem vedela, ali samo sanjam, ali sem res tako globoko zaspala, da tako živo sanjam, ali pa se to resnično dogaja, sem vprašala, če lahko ponovi svoje ime in ne, nisem sanjala. Bil je on. Vprašala sem ga, če sem kaj narobe naredila, kje je dobil številko in če sem bila mogoče popoldan prestroga do njega in da se zaradi tega opravičujem. Odvrnil je, da je vse v redu, da mu samo ni všeč, da sem slabe volje, kar se mi je bojda videlo v očeh in je izbrskal mojo številko pri sodelavkah samo zato, da bi se prepričal, če sem v redu. Rekla sem mu, da sem v redu, da se mu zahvaljujem za skrb, ampak da grem spat in sem se poslovila ter pritisnila rdeče obarvano slušalko na mobilnem telefonu. Obležala sem na postelji, še vedno zavita v odejo in se spraševala, če mi je treba tega, da me nekdo tako zelo zmede, da mi je nekdo tako zelo všeč in mi je tako zelo nedosegljiv. Pa vendar, zakaj me je poklical, zakaj mi to dela, zakaj, zakaj, zakaj ... vprašanja so se kar mešala v moji že tako zmedeni betici. Čez kakih 5 minut sem prejela njegov sms, ki sem se ga kar bala prebrati, pa vendar mi moja radovedna narava ni pustila, da ga ne bi prebrala: "živjo, oprosti, če sem vsiljiv, ampak rad bi ti nekaj zaupal, pa vendar ne takole preko telefona, zato sem te prej klical, da bi videl, če si za kak sprehod. Bil sem že pred vašo hišo, pa sem se obrnil potem, ko si prekinila, ampak sedaj sem se vrnil, zato pridi dol, če si zainteresirana za sprehod. Kar imam za povedati, me že kar nekaj časa muči, vedno bolj, zato te lepo prosim, če mi ustrežeš."

Vstala sem, potiho odprla okno in na dvorišču res videla osebo, ki je gledala v svoj mobilni telefon. Nisem si upala verjeti, da se to res dogaja, nisem si upala verjeti, da je to res on in da je resnično na našem dvorišču. Hitro sem si obrisala razmazana ličila, si umila zobe, si ogrnila plašč in odšla na dvorišče kar v pižami, ki se je skrivala pod dolgim plaščem. Noge so se mi tresle kakor šiba na vodi, malo zaradi hladne noči, malo pa zaradi njega, ker nisem vedela, ali se samo norčuje in nisem vedela, kaj mi ima za povedati, če sploh kaj.

Pozdravila sem ga, nakar je rekel, da je vesel, da sem se odzvala, čeprav je mislil, da se ne bom. Usedla sva se na klopico pod trto, on na eno, jaz na drugo stran in strmela v temno noč. Vprašal me je, če smo lepo praznovali, pa sem samo pritrdilno zamrmrala nekaj besed, potem pa sva bila tiho. Kar naenkrat, ko je hotel nekaj reči, se je iz mene vlil kup besed, kup nepovezanih stavkov in ko sem se zbrala, sem mu lepo povedala, da zakaj se norčuje iz mene, zakaj je tukaj ob taki uri, kje je zares dobil mojo številko, da nič ne more biti tako nujnega, da mi ne bi mogel povedati kdaj drugič, da mi je zelo všeč že od poletja, da sem si že dolgo želela, da bi spregovorila več kot velujejo službene dolžnosti, da sem si tako želela njega, njegovih dotikov, poljubov in še česa, njegove bližine na splošno, da on pa mi takele zadeve zganje, da res ne maram, da se kdorkoli norčuje iz mene, da vem, da nisem najlepša in da vem, da lahko dobi drugo, ki bo veliko lepša od mene, ... kar nekaj časa sem imela samogovor, on pa je vse skupaj poslušal, pa čeprav me je hotel prekiniti že nekajkrat, sem mu vedno z roko nakazala, da naj neha, da sedaj jaz govorim. Ko sem končno prenehala z "litanijami matere božje", je tiho obsedel in me samo gledal mimo mene.

Ko sem mu rekla, da sedaj lahko kaj pove, je samo rekel, da se ne dela norca iz mene in če bi mu pustila do beseda, bi si prihranila 5 minut samogovora in bi že prej izvedela, kaj mi ima za povedati. Povedal mi je, da se je zaljubil v mene skozi tista dva meseca, ko sem nadomeščala sodelavko, da misli samo še name, da se je zaradi tega skregal s svojo (sedaj že bivšo), da je zadnje mesece živel za trenutke, ko je prišel na sodišče, pa čeprav zaradi službenih zadev in če nisem nikoli opazila tega, ker naj bi bil zelo očiten pri tem. Rekla sem mu, da nisem opazila tega in da bi lahko že prej kaj rekel, pa je samo odvrnil, da ni upal, da je ravno tako sramežljiv kot jaz in da težko pove, kar čuti. Ko sem ga vprašala, zakaj potem ravno danes, mi je povedal, da ravno zato, da mi poskuša malo polepšati dan oziroma konec dneva, ker imam ravno rojstni dan in da ima še darilo zame, nakar je iz žepa potegnil zapestnico iz perlic, na kateri je bila začetna črka njegovega imena. Nisem vedela, kaj naj rečem, zato sem komaj izdahnila tisti svoj "hvala" in obmolknila. Premaknil se je čisto k meni in me privil v objem, jaz pa sem bila čisto pri miru (če odštejemo to, da sem se tresla kot šiba na vodi) in bila še naprej tiho.

Ko me je kakšnih 10 minut tako držal v objemu, sem rekla, da me zebe in da bi šla rada spat, pa je rekel, da se opravičuje, ker me je tako dolgo zadržal in da naj kar grem, da se ne bom prehladila, ker je opazil, da zelo hitro zbolim in noče tega. Rekel je še, da me bo poklical naslednji dan. Poljubil me je na čelo, me še zadnjič privil k sebi in odšel neznano kam.

Ko sem bila tako spet v svoji sobi, sem se ulegla, pokrila z odejo in zrla v strop svoje sobe. V roki sem tokrat namesto medvedka imela zapestnico in se spraševala, kaj vse skupaj pomeni.

Ob 9.05, 12.2. sem se zbudila in na tleh zagledala zapestnico, nakar sem ugotovila, da niso bile le sanje. V roke sem vzela telefon in prebrala sporočilo z vsebino: "Dobro jutro, mala, si dobro spala?"

Po dolgem času mi je na obraz prikradel mali iskren nasmešek.

Sprašujem se, kaj bi lahko ljudje naredili, ko vidimo otroka v modricah, ki spominjajo na udarce človeka in ne na udarce pri igri?

Kaj bi lahko storili, da preprečimo tako tragične konce kot je bila recimo smrt Baby P.? Trenutno se ne spomnim, ali sem o njem že pisala ali ne, ampak moram priznat, da me njegova zgodba šokira vedno znova in znova in vedno jočem ob gledanju videov, narejenih Petru v spomin. To je bilo namreč njegovo pravo ime - Peter. Lep otrok s še lepšimi okicami, v katere se lahko potopiš, je moral trpeti celo življenje, ki je bilo, "zahvaljujoč" njegovim staršem in nekemu človeku, ki je živel pri njih, tako kratko, samo 17 mesecev je živel na tem svetu in okusil samo krutost le-tega, nič lepega. Pa vendar je na tistih redkih fotografijah, katere so preplavile svet, vedno nasmejan.

"Preiskujem" preko interneta novice o Baby P in pridem do dejstva, da bi lahko njegovo smrt preprečili, definitivno bi lahko preprečili smrt tega prisrčnega otroka, ki ni nikoli nikomur storil nič žalega. Pa so zatajili tako sociala kot policija in drugi organi, ki so pristojni za to, da ukrepajo, ko pride do njih samo sum o zlorabi otrok, takšni ali drugačni.

Tako kot smrt malega Petra, bi lahko socialni delavci in policija preprečili smrt marsikaterega otroka, tudi tu, v naši mali Sloveniji, kjer vedno znova opažamo, da nam taka dejanja niso tuja, samo prijaviti jih ne upamo ali pa naše prijave ne zadostujejo. Je že res, da se nihče ne upa ali pa noče zameriti sosedu, pa vendar ... vprašajmo se, kaj lahko preprečimo z našo prijavo? Morda nič, morda pa tako tragičen konec, kot ga je doživel Baby P in ostali sotrpini.

Zato, če slučajno zaslutite, da nekje nekaj ni v redu, poskušajte poizvedeti čim več in priti do dna temu, kar se dogaja, tudi če bi na koncu vse izpadlo čisto nedolžno. Ker se lahko najde primer, kjer ne bo vse tako zelo nedolžno in lahko rešimo komu življenje.

Posameznik ne more narediti prav veliko, skupaj pa lahko uspemo narediti ogromno in preprečiti svinjarije, ki se počnejo.

http://www.youtube.com/watch?v=PztTA5EVGQU&feature=related

http://www.youtube.com/watch?v=9K1VHw7g2E4&feature=related

http://en.wikipedia.org/wiki/Death_of_Baby_P

Naj vsi otroci tega sveta, ki so prezgodaj zapustili svet, počivajo v miru še naprej.

Občasno bi bilo lepo, če bi slišala, da me ima kdo rad in da me pogreša ...

en sam klic...
en klic je bil potreben,
da se mi je podrl svet....

odšel si....
neprostovoljno....
in to boli....

kaj naj naredim....
le kaj, da ne bo tako bolelo....
nič ne morem....
čisto sem brez moči...

ostala sem sama....
brez tebe....
brez moje ljubezni....

koga bom sedaj objela....
komu bom sedaj rekla da ga imam rada....

zakaj se mi to dogaja....
vem zakaj, a ne morem spremeniti nič...

uporabim moje besede: tako pač je...
a tu ne pomagajo....
vendar tako pač je!

---

Sprašujem se,
kako naj ustavim čas.
Kako naj ustavim čas,
da bom lahko večno s tabo,
da te bom lahko večno ljubila.
Morda poznaš odgovor?
Kdo lahko ustavi čas,
da te bom obdržala v svojem objemu,
da te bom čutila ob sebi?
Ga morda lahko ti?
Zakaj ga nihče ne zna ustaviti,
ko pa bi te rada ljubila,
čutila, imela ob sebi.
Kako naj ustavim čas?


---


Kje si?
Iščem te,
a te ne najdem.

Kje si?
Zakaj te ni?
Bolečina v meni tli.
Rada bi te našla.
Rada bi se vrnila k tebi.
Rada bi spet občutila srečo...
srečo s tabo.
Ali te bom sploh kdaj našla?

Kje si?
Zakaj tako boli?
Toliko vprašanj se mi poraja,
a vendar odgovora nanje ni.
Povej mi...
me ljubiš?
Me imaš rad?
Kot punco ali kot prijateljico?
Me morda sovražiš?
Povej mi!

Sprašujem se....
KJE SI???


---


Želim si oditi,
oditi v boljši svet.
Toda boljši svet...
ta svet je skoraj nedosegljiv,
ker nimam poguma,
da zapustila bi ta kurčev svet,
v katerem je samo trpljenje.

Sreča se razblini,
še preden jo dodobra okusim.
Ostane samo še osamljenost,
bolečina, žalost.
Jokam, a ne pomaga.
V roke vzamem britvico,
zarežem v žilo,
začutim olajšanje,
po licu mi spolzi solza,
solza odrešenja.

Na usta se mi prikrade nasmeh...
nasmeh v slovo vsem.
Stemni se mi pred očmi....
zaspim.... za vedno.
Lepo mi je.


---


Kar naenkrat si odšel iz mojega življenja....
kar naenkrat občutim samo praznino....
samo bolečino, osamljenost.
Odšel si....
ostala se sama.
Zakaj?
Zakaj se to dogaja meni?
Boš še kdaj prišel....
se boš vrnil k meni...
v moj objem....
da spet čutim te čutne ustnice.....
tvoje roke...
da čutim tebe ob sebi?
SE BOŠ VRNIL?


---


Odšel si.
Odšel si stran od mene.
Sprašujem se....
sem te kdaj sploh zares imela?
Sem kdaj imela priložnost,
da iskreno te ljubim?

Boli me spoznanje,
da sem te izgubila,
da te nikdar več ne bom ljubila.

Ali res nisem dovolj dobra zanje?
Morebiti se bojijo,
da tebe izgubijo.

Vzeli so mi sanje,
ostalo mi je samo še hrepenenje.
Ostala je le še bolečina
in globoka praznina.

Mineta kaki dve uri pospravljanja, soba izgleda veliko bolj prijetno kot pred začetkom čiščenja, vreče za smeti so polne ... smeti seveda - v eni vreči plastenke, v škatli papir in v tretji vreči vse ostale smeti, ki so direktno za v kanto, katero vsak torek znova in znova smetarji prijazno spraznejo.

Tako kot cel dan tudi sedaj, točno to minuto pozvoni pri vratih. Nikoli ne grem odpret, saj vem, da ni zame in zato pustim, da odprejo drugi. Tudi tokrat se nisem prav nič zmotila, saj je brat dobil prijatelja na obisk. Pospravljam naprej, saj sem tik pred koncem in nočem pustiti nič za jutri. Pripravim si tudi sveže perilo, nogavičke, hlače od trenirke in kratko majčko, da bom šla po opravljenem čiščenju pod tuš, saj mi je zelo vroče. Ravno se lotim postiljanja in preoblačenja postelje, da se bom čez par uric ulegla v sveže postlano posteljo, ko na vratih spet pozvoni. Sicer sem prej slišala avto, ki je pripeljal na dvorišče, a se nisem zmenila za to, čeprav je bil zvok motorja znan. Ko pa sem zaslišala glas, ki je pozdravil in presenečen odziv brata ... ojej, a je res on?

Čutim, kako mi srce začne hitreje biti, oblije me rdečica, ko že previdno odpre vrata moje sobe in me z nasmeškom na obrazu pozdravi. V roki drži vijolico. Zdi se mi, da ne ve, ali naj jo da meni v roke ali naj jo postavi na ravno pospravljeno mizo. Kakih pet minut stojiva drug drugemu nasproti in se gledava. Ko si končno malo opomorem od presenečenja, ga z osornim glasom vprašam, kaj počne tukaj, pri meni v sobi, zakaj je prišel, da tu nima kaj početi in da res ne vem, zakaj je moral priti nenajavljen, da bi se lahko dobila nekje na pijači, če bi to hotel. Ne ve, kaj reči, to se mu vidi po izrazu na obrazu. Nasmešek je izginil iz njegovega obraza, vijolico je postavil na mizo in se usedel. Takega ga že dolgo nisem videla. Povedala sem mu, da če hoče, naj počaka, da grem pod tuš.

V upanju, da ga ne bo več, ko se vrnem iz kopalnice, grem pod tuš. Zdelo se mi je cela večnost stati pod tušem in razmišljati, kaj bo, če ga ne bo več in kaj bo, če bo še vedno sedel na postelji in me čakal.

Obrišem se, se namažem z losijonom za telo in se plaho odpravim v sobo. Tako strah me že dolgo ni bilo.

Odprem vrata in tam je on, še vedno v moji sobi, samo da je sedaj stal.in gledal skozi okno. Vprašam ga, če bi kaj spil, pa je rekel, da ga je brat že postregel, česar jaz več kot očitno nisem opazila. Ko se je obrnil proti meni, sem opazila solze v očeh. Vprašala sem ga, če je kaj narobe, pa mi je odvrnil, da nič in se sesedel na posteljo. Tako nesrečnega še nisem videla in me je kar malo presenetilo, v negativnem smislu seveda. Usedla sem se zraven njega in ga s strahom na obrazu vprašala, če se je doma kaj zgodilo, če je narobe to, da sem bila prej osorna, če je kaj drugega, da mi lahko pove, če želi. Bil je tiho in tako sva kar nekaj časa sedela na postelji, brez da bi kaj rekla drug drugemu.

Kar naenkrat me objame, tako močno kot že dolgo ne, jaz pa še vedno samo sedim, ker ne vem, kaj naredim, kaj naj rečem, ali naj ga objamem nazaj, nisem vedela, kaj je narobe, kaj ga muči. Ponovno sem mu povedala, da mi lahko pove, da mi lahko zaupa tako kot vedno, da se to ni spremenilo.

Oblaki so premagali sonce in ga zakrili, pričelo je deževati.

Obrne se k meni, s solzami v očeh, tresočih rok in začne govoriti, čeprav ne pove ničesar novega, razen to, da dišim, da me je lepo videti in, kar je očitno, da mu je hudo, da ne ve, kako naprej, da ne vidi izhoda.

Ko mu ponovno rečem, da naj že pove, kaj ga muči, se odpre in pove, da ni nič resnega, da ni nič narobe doma, da se ni nič posebnega zgodilo, ampak da me pogreša, da ne more več brez mene, da ko sva prekinila stike, da je nekaj dni nekako šlo, potem pa vedno težje in danes, ko je minil en mesec brez kakršnihkoli stikov, je moral priti do mene, me videti in me objeti. Ker sem ostala brez besed oziroma nisem vedela, kaj naj rečem, je nadaljeval in povedal cel roman, preden sem uspela izreči tisti svoj "ah" in "eh" in "saj bo boljše". Vprašala sem ga, če bi rad kaj spremenil in spet se je usulo iz njega, da je gledal najemniška stanovanja, da se je tudi doma že pogovarjal o tem, kaj narediti, ker je bilo več kot očitno tudi staršem jasno, da nekaj ni v redu, da sta rekla, da se strinjata z najino zvezo, če bo on potem srečen, če bo potem tak kot je bil, če bo vesel in poln optimizma. Govoril je in govoril, povedal, da ni vedel, da mu bo tako hudo, da me bo tako zelo pogrešal in da me ima še vedno tako rad kot pred parimi meseci, ko je bilo še vse rožnato. Ves ta čas joče, tako joče, da komaj govori, ampak je spravil vse to iz sebe. Hudo mi je, ampak mu tega ne pokažem. Kot strela z jasnega me poljubi, tako močno, a hkrati nežno, kot zna le on. Hitro se izmaknem in ga čudno pogledam. Ne vem, kaj naj rečem. Obraz "potopi" v blazino in joče. Tako strtega ga res še nisem videla oziroma roko na srce, tako strtega moškega nisem videla. Spoznala sem, da resno misli in da me nima samo za norca, ki ga lahko vsak vrti okoli prsta. Nihče ne more hliniti takih čustev, pa je lahko še tako dober igralec, enostavno so to premočna čustva, da bi jih nekdo hlinil.

Ker se je zunaj že zmračilo, prižgem luč, vendar me prosi, če jo lahko ugasnem, saj ga pečejo oči. Namesto luči prižgem dve svečki, ki oddajata prijetno svetlobo in vonj. Oblečem si jopico, saj me je začelo zebsti, njega pa ogrnem z odejo, saj ima oblečeno samo kratko majico, opazila pa sem, da se trese. Popolnoma je skrušen, vidi se mu. Še par uric nazaj veder obraz se je spremenil v razvalino.

Skuhat nama grem čaj, meni zelenega z okusom vanilije, njemu pa jagodnega. Ko mu pripravljen čaj prinesem v sobo, opazim, da se je ulegel na posteljo in se zvil v klopčič kot maček. Ponovno ga pokrijem in mu ponudim čaj, katerega požirek skrne in se nasloni na roke ter zre nekam mimo mene. Močno ga objamem in ga stisnem k sebi. Kako dolgo sem čakala, da bi slišala te besede, da bi slišala, da me ima še vedno rad in da se bo potrudil, da bo to med nama uspelo. Sedaj, danes sem jih slišala, pa vendar nisem imela pravega odgovora na vse to. Vem, da bi, karkoli bi rekla, še bolj podžgalo bolečino, ki je bila prisotna na njegovi strani. Zato sem bila raje tiho in sem ga še naprej držala v objemu, medtem ko je še vedno jokal.

Ko se je malo pomiril, me je vprašal, zakaj nič ne rečem, jaz pa sem bila še naprej tiho. Obrnila sem se stran, da ne bi opazil bolečine v mojem pogledu, saj nisem hotela, da bi bil še bolj žalosten, če je to sploh možno. Ponovno me vpraša, zakaj sem tako tiho, zakaj nič ne rečem, pa mu odvrnem, da ne vem, kaj naj rečem, da bo prav, da sem res dolgo čakala na to, da bo vse to rekel, na ta trenutek, na naju, na to, da bova skupaj srečna ... tako dolgo, da sedaj ne vem več, kaj naj rečem, ker ne vem, če bi to med nama uspelo, saj se lahko on spet premisli in končava zaradi njegovih staršev, pa je odvrnil, da se to ne bo zgodilo, da bi moralo iti nekaj narobe med nama, da starši niso več ovira, da so se doma pogovorili in da si starša želita samo to, da bi bil on srečen, pa tudi če z mano, da se bosta sprijaznila s čemerkoli, samo da bo tak kot je bil. Močno me objame in reče, da me ima rad in ko ga pogledam, me vpraša, če bi bila pripravljena biti spet z njim, če bi skupaj z njim tvegala, da bi tako rad bil z mano, da si ne predstavlja življenja brez mene zraven njega kot življenjske sopotnice, kot mamice njegovih otrok, enostavno mene kot mene ob njem, pa ni važno, kakšna sem, ker sem mu takšna enostavno všeč.

Obrišem si solzice, ki mi počasi polzijo po licih. Ne znam se opredeliti, ali so to solze sreče, žalosti, upanja ali nevednosti in zmedenosti. Res ne vem, kaj naj naredim, kaj naj rečem, kaj storiti, da bo prav. Še tri mesece nazaj bi mu takoj skočila v objem, ga poljubila in rekla, da sem absolutno za to, da ponovno poskusiva, da se imava rada in da preprosto uživava drug ob drugem in izkusiva vse, česar do sedaj nisva. Sedaj pa ... ne vem več, če si to sploh še želim.

V tistem hipu sveči ugasneta in on me vpraša, če lahko pri meni prespi, saj je preutrujen za vožnjo nazaj domov. Rečem mu, da lahko in hočem vstati, da bom na tla položila odejo, na kateri bom spala, pa me zadrži in reče, da naj bom tu, na postelji, ob njem, da me želi čutiti čisto blizu, da bo lažje zaspal.

Ponovno me objame, me poljubi na lice, pove, da me ima rad in naju pokrije.

Čutim, da ne spi, prav tako kot jaz. Budna sem kot sova, čeprav sem utrujena, ampak od vse zmede, od vseh prisotnih čustev ne morem zaspati.

Začutim, kako me nekdo boža po laseh in po rokah. Vsa zmedena, kot znam biti, vstanem in se ozrem okoli sebe in v postelji vidim njega, kako me poln upanja gleda. Opazim, da je buden že kar nekaj časa in ga vprašam, zakaj me ni zbudil, pa je odvrnil, da me ni hotel buditi, da me je prijetno gledati, ko spim. Medlo se mu nasmehnem in ostanem tiho.

Imela sem čudne sanje, katerih se ne spomnim dobro, vem samo, da so bile res nenavadne, ampak zaradi njih sem se počutila boljše, nisem bila več zmedena in vedela sem, kaj je potrebno storiti.

Rečem mu, da pridem takoj in odletim v kopalnico izpraznit mehur, si umit obraz in zobe, potem pa v kuhinjo pripravit zajtrk, katerega mu bom nesla v sobo, da bo vsaj nekaj pojedel. Ko pridem nazaj, on skra mrzel čaj, katerega odloži na omarico ob postelji, ko vidi, da sem mu prinesla kavo, katere sicer ne mara, ampak jo z veseljem popije. Zahvali se mi in me pogleda tako, da mi postane toplo pri srcu. Usedem se zraven njega in ga previdno vprašam, če je tisto, kar je povedal včeraj, resno mislil, če so to prava čustva ali je samo igral. Odvrnil je, da se mi ni še nikoli zlagal, da je bil vedno odkrit z mano in da ne ve, zakaj bi bilo sedaj kaj drugače. Iz rok mu vzamem skodelico s kavo, jo odložim na omarico in ga poljubim kot že dolgo ne. Odločila sem se, da se bom prepustila nama, najini ljubezni, pa naj bo, kar hoče, pa naj srce poči na milijon koščkov, ko bo vse končano, važno da dobim dragocene trenutke z njim. Močno me privije k sebi in tako objeta leživa na postelji, negotova, kaj se bo razvilo iz tega, a vendar v upanju na srečen konec.

"Ljubezen je veselje, ekstaza, zamaknjenost, odtujenost – vse to samo zaradi ene same osebe – osebe, ki jo tako globoko ljubiš, da si ji podaril ne le srce ampak tudi svoje misli – misli, ki bi bile sicer le tvoje."